Na šolo smo prejeli zbiralnike za oblačila in hrano, ki so nam jih prinesli iz Sklada Luchetta, Ota, D’Angelo in Hrovatin. O pobudi je bilo že govora pred nekaj tedni in sicer v okviru predavanj, ki ga je gospod Gabriele Zvech, uslužbenec na omenjenem skladu, imel z našimi četrto- in petošolci vseh smeri. Na šolo je prišla tudi predsednica Sklada gospa Daniela Luchetta, žena pokojnega Marca Lucchette in se nam osebno zahvalila za odziv in sodelovanje.
Vsi dijaki in osebje so toplo vabljeni k prinašanju preraslih ali za vas ne več zanimivih oblačil, ki pa so še kolikor toliko v dobrem stanju (cela in še uporabna), obutve, torbic, hišnega perila, igrač ali katerihkoli drugih predmetov za vsakdanjo rabo. Te bomo dali v večji zbiralnik modre barve.
Nekoliko manjši rumeno-oranžen zbiralnik pa je namenjen zbiranju dolgotrajne hrane, to je različnih tipov konzerv, riža, pašte, piškotov … in pa izdelkov za osebno higieno za otroke in odrasle.
Oba zbiralnika sta trenutno nameščena v šolski veži, ob vhodu na desni strani, če prihajamo v poslopje. Na obeh je nameščen dopis v italijanščini o pomenu te humanitarne pobude, kjer boste tudi našli nekoliko bolj razčlenjen seznam predmetov in izdelkov, ki jih lahko zbiramo v njih. V kratkem bomo poskrbeli za slovenski prevod izobešenih dopisov.
In kot piše tudi na zbiralnikih, bi za zaključek uporabila prav njihove besede: vsaka še najmanjša pomoč lahko za nekoga v stiski pomeni zelo dosti in mu polepša življenje ali pa mu sploh omogoči, da postane to bolj človeško.
Hvala že vnaprej za vašo občutljivost in dobrosrčnost!
Srečanja s koordinatorjem dejavnosti Gabrielejem Zvechom
Ekipa deželnega sedeža italijanske radiotelevizije RAI, ki so jo sestavljali novinar Marco Luchetta, snemalca Saša Ota in Dario D’Angelo je bila leta 1994 v Mostarju, da bi spregovorila o otrocih, ki so jih prizadele grozote in tragedije takratne balkanske vojne.
Dne 28. januarja 1994 je televizijski snemalec Dario D’Angelo snemal žalostne oči petletnega otroka Zlatka, enega od otrok, ki so bili v zavetišču t.i. »otrok brez imena« oziroma vojnih sirot in zapuščenih otrok, v katerega je poskušala vstopiti televizijska ekipa. Prav takrat je eksplodirala granata in ubila snemalca in njegove sodelavce. Mali Zlatko je preživel.
Zlatko Omanović je danes star 32 let, živi na Švedskem. Pred 28 leti so ga novinar Marco Luchetta in televizijska snemalca Saša Ota in Dario D’Angelo s svojimi telesi zavarovali pred granato in mu rešili življenje.
Po tragičnem dogodku so svojci in prijatelji ustanovili fundacijo oziroma sklad, da bi pomagali otrokom, ki so žrtve vojn in raznih tragičnih situacij po svetu.
Od takrat je Fundacija – Sklad Luchetta Ota d’Angelo Hrovatin rešila življenje več kot 800 otrokom, ki so bili žrtve vojne ali so trpeli za kakšno boleznijo, ki je v rojstni državi ni bilo mogoče zdraviti.
Sklad so poimenovali tudi po Miranu Hrovatinu, snemalcu, ki je Somaliji umrl le 51 dni po treh kolegih. 20. marca 1994 so namreč Mirana in novinarko Ilario Alpi ubili naročeni morilci, ko sta v Mogadišu poročala za TV-mrežo Raitre o državljanski vojni v Somaliji ter raziskovala vpletenost visokih italijanskih državnih institucij v ilegalno prodajo orožja in nevarnih odpadkov.
Sklad Luchetta, Ota, D’Angelo, Hrovatin deluje po zaslugi prispevkov zasebnikov, saj ne prejema javnih sredstev, za delovanje letno potrosijo več sto tisoč evrov.
Fundacija se ukvarja z različnimi prostovoljnimi dejavnostmi v pomoč otrokom in njihovim materam iz različnih krajev sveta. V ta namen na različne načine skušajo pridobivati finančna sredstva. Na teritoriju so prisotni tudi z različnimi prostovoljnimi dejavnostmi v korist krajevnih prebivalcev v stiski. O tem potekajo na šoli predstavitvena srečanja s koordinatorjem dejavnosti Gabrielejem Zvechom za dijakinje in dijake trienija.
Snemalec Aleksander Saša Ota je opravil znanstveni licej Franceta Prešerna in maturiral konec šolskega leta 1975/76. Ob svoji tragični smrti je zapustil malega, dveletnega sina Milana in ženo Milenko. Mali Milan je zrasel v spominu na očeta. Obiskoval je znanstveni licej Franceta Prešerna in zaključil študij farmacije na Univerzi v Trstu.
V teh drugačnih, večkrat zelo obremenjujočih časih je bistvene važnosti sporočilo, da smo kot posamezniki lahko v pomoč drugim: svojim sovrstnikom, starejšim, sosedom, sovaščanom ali osebam, ki prihajajo z različnih krajev sveta. S tem, da pomagamo drugim, pomagamo tudi sami sebi. Prostovoljna dejavnost v pomoč in korist sočloveku je namreč izredno dobrodošla dejavnost za osebno notranjo obogatitev in rast.
Fundacija, ki seveda ni edina možnost za prostovoljno delo v naših krajih, nudi več dejavnosti za volontersko oziroma prostovoljno delo. Srečanja na šoli bodo v dijakinjah in dijakih zelo verjetno zbudila radovednost za omenjene dejavnosti in bodo koga tudi pripeljala do tega, da bo nekaj svojega prostega časa prostovoljno daroval v dobro sočloveku v stiski.