Kako mlade generacije doživljajo stoletnico požiga Narodnega doma v Trstu?
Profesorici Veronika Brecelj in Neva Zaghet sta ta vprašanja postavili dijakom 3. ZL, 5. UZ in 5. KL. Za izhodišče sta jim ponudili citat pisatelja Borisa Pahorja:
»Nad ulico Commerciale ni bilo večera. Požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki bi se raztapljalo in krvavelov mraku.«
Sledi izbor njihovih razmišljan. Fotografije je posnela Johanna Kerschbaumer.
Katerina Antler (3. ZL)
Čeprav je bil ta dogodek zelo dramatičen, po mojem nas na zgradbo Narodnega doma ne vežejo posebni občutki, saj požiga nismo osebno doživeli. O Narodnem domu se lahko učimo, o njem nam pripovedujejo, vendar nas spomin nanj ne bo nikdar navdajal s tako silo, kot če bi stali pred domom, ko je bil v plamenih. S tem želim povedati, da nas spomini vežejo na tiste kraje in stavbe, v katerih smo nekaj posebnega doživeli; če pa nam o nekem kraju le pripovedujejo ali se o njem učimo, bomo težje razvili posebne občutke.
Po pravici povedano, ko grem mimo Narodnega doma in imam nekaj časa, pomislim na to, kako je bilo grozno živeti v obdobju, ko ti ni bilo dovoljeno, da bi se v javnosti izražal v maternem jeziku. Istočasno pa se sprašujem, ali bomo sposobni vzdrževati Narodni dom tako s finančnega kot s kulturnega vidika. Ko bo Narodni dom spet naš, se bodo tja preselile verjetno vse kulturne ustanove in se bo tako ponovno ustanovila enotna slovenska skupnost (če se lahko tako izrazim). Finančno ga bo najbrž težko vzdrževati, saj je to mogočna stavba.
Katja Coren (3. ZL)
Lepo je, da je svet poln različnih narodnosti, ki imajo vsaka svojo kulturo, svoj jezik, svoje navade, in ko jih spoznavamo, se samo bogatimo, torej ne more biti nekaj negativnega. Prav je, da se spominjamo datumov, ki označujejo dneve, ko so se zgodili pomembni dogodki, kot je obletnica požiga Narodnega doma: važno je, da se spominjamo preteklosti in o njej včasih tudi razmislimo. Na srečo imamo zdaj Slovenci v Trstu veliko slovenskih društev, šol, knjižnico, druge ustanove, organizacije itd., kar je pomembno, saj smo prav tako kot ostali tudi mi prebivalci mesta, smo v Trstu doma. Smo enaki vsem ostalim le, da poznamo polega italijanščine tudi slovenščino in je prav, da se udeležujemo raznih dejavnosti in dogodkov v svojem jeziku in da ostali to spoštujejo. Naša kultura je prav tako bogata kot ostale.
Anastasja Knez (3. ZL)
V zadnjih letih se je v Italiji spremenil odnos do slovenske kulture, saj so nekateri spoznali, kako pomembno je poznati dva jezika in živeti v dveh kulturah.
Ta dogodek doživljam tako, da prebiram razna pričevanja o krutosti požiga. Upam, da bo v prihodnosti Narodni dom spet pripadal nam Slovencem. Želela bi se še poučiti o požigu. Na misel mi prihajajo vse žrtve takratnega obdobja in upam, da smo res vsi prepričani o enakopravnosti vseh ljudi. Kot nas uči zgodovina, na take dogodke ne smemo pozabiti in jih v prihodnosti ne smemo ponoviti. Tudi razni mediji vabijo bralce k spominu na ta dogodek in navajajo pričevanja, iz katerih se lahko veliko naučimo.
Martina Marzaroli (3. ZL)
Trenutno je od slovenskega Narodnega doma ostal v zgradbi le Oddelek za mlade bralce Narodne in Študijske knjižnice, saj je stavba sedež Visoke šole modernih jezikov za prevajalce in tolmače tržaške univerze. Če pomislim, da je bil nekoč ta kraj napreden in živahen center slovenske kulture, me skoraj žalosti, saj takega središča danes nimamo. Kot pripadnica slovenske manjšine v Italiji se mi zdi izredno pomembno, da se spominjamo pogroma, ki so ga naši predniki doživljali za to, da bi mi lahko svobodno govorili svoj jezik po ulicah mesta, ki nas je nekoč preganjalo. Istočasno menim, da je bilo to obdobje zadušitve slovenskega naroda pomemben faktor, ki je omogočil, da so se vsi Slovenci združili in ponovno prebudili. Vsa društva, šole, knjige ki pripadajo danes naši manjšini, so sad vojne, v katerem se je boril en sam narod. Zaključila bi z verzom pesnika partizana Karla Destovnika – Kajuha, ki potrjuje to misel: Ne more misel spremeniti se v pepel!
Emil Pischianz (3. ZL)
S svojim motorjem se rad vozim po mestnih ulicah, ko pa se peljem od šole proti Piščancem, mimo Oberdankovega trga, proti ulici Commerciale ter v ogledalcu za hip zagledam Narodni dom, me stisne pri srcu. Za trenutek se spominjam besed, ki jih je napisal Boris Pahor v svoji knjigi Grmada v pristanu. Zamislim se v rdeče nebo »… kakor, da je polito s krvjo«. (…) Imeti spet v lasti nas Slovencev v centru mesta tako lepo stavbo, bi mi bilo v velik ponos. Zadovoljen bi bil, da bi Narodni dom lahko zaživel prav tako, kot je bil takrat, ko je bil Boris Pahor majhen. Lahko bi se srečevali v našem središču, kjer bi bila razna društva, pri katerih je marsikdo od nas aktiven. Lahko bi imeli krožke, kjer bi se dijaki in študentje srečevali po šoli tudi v kavarni, zakaj pa ne, da nam bi bilo prijetno kot doma. Dom, ki je tvoj, ki je varen.
Marko Sancin (3. ZL)
Žal pa letos, zaradi epidemije, proslave ne bo. Pravijo pa, da se bosta predsednika republike Italije in Slovenije, ki sta svojo prisotnost na stoti obletnici potrdila, vseeno srečala. To bi pa pomenilo, da bi tako tudi uradno predala Narodni dom tržaškim Slovencem. Seveda v stavbi ne bi imele takoj po predaji, že isti mesec, sedež slovenske organizacije, saj je trenutno v prostorih Narodnega doma univerza za prevajalce, ki bi se morala preseliti na drugo lokacijo. Predaja stavbe Slovencem pa bi vseeno pomenila, da bi Narodni dom, po obdobju prenavljanja, zopet zaživel in tako postal vnovič središče slovenske skupnosti v mestu. Seveda v Narodni dom ne bi preselili slovenskega gledališča, kot je nekdaj bilo, saj je današnja dvorana v Narodnem domu premajhna za gledališke predstave. Gotovo pa bi lahko sem preselili slovensko knjižnico, ki bi se tako spet pridružila mladinskemu oddelku – ta se že zdaj nahaja v spodnjih prostorih Narodnega doma. Veliko slovenskih organizacij, kot je na primer SPDT – Slovensko planinsko društvo Trst (sam sem član tega društva) bi lahko v stavbi imelo svoj sedež in tu prirejalo predavanja ter občne zbore. Prepričan sem, da bi v Narodni dom zahajal in obiskoval knjižnico; če bi v stavbi odprli kavarno ali restavracijo, bi se lahko tu tudi srečeval s prijatelji. In prav zanesljivo ne bi bil edini. Tako bi Narodni dom vnovič zaživel kot središče tržaških Slovencev, kot je to bilo pred več kot sto leti.
Marko Sette (3. ZL)
Drugače od svojih sošolcev doživljam obletnico požiga Narodnega doma odmaknjeno, saj gledam na dogodek z določeno distanco, ker je požig zame le zgodovinsko relevantno dejstvo. Zrasel sem namreč v popolnoma dvojezični družini, v kateri ni bilo nikoli večjih sporov zaradi narodnosti. Še manj pa me stvar prizadene, če pomislimo, da sem posvojen in svojega realnega izvora ne poznam. Rad se definiram za državljana sveta in zato skušam ohraniti vedno čustveno oddaljenost do perečih nacionalnih tematik. Na požig Narodnega doma pa me veže dejstvo, da se je zgodil v mestu, v katerem sicer ne živim, a je vseeno zame pomembna referenčna točka.
Caterina Sinigoi (3. ZL)
Grozote in hudobije se nadaljujejo in na žalost mislim, da se bodo še nadaljevale. Važno je, da prepoznamo človeške napake ter kritično in racionalno presodimo, kaj je prav, kaj je slabo in kaj lahko storimo, da bo prihodnost boljša. Vesela sem, da se lahko sprehajam po tržaškem središču sproščeno in da lahko govorim v tistem jeziku, ki mi najbolj ustreza, brez strahu. Trst je zelo bogato mesto in prav zaradi tega moramo sobivati mirno in sproščeno, ne smemo podcenjevati nobenega jezika ali naroda.
Oliver Busan (3. ZL)
Že od nekdaj je bil Trst stičišče najrazličnejših narodov, kultur, verstev in miselnosti. Poleg Slovencev in Italijanov je tu živelo veliko drugih ljudi, ki so v mesto prispeli iz najrazličnejših krajev. K temu je seveda pripomoglo dejstvo, da je Trst pristanišče, ki je imelo v času avstro-ogrskega cesarstva zelo pomembno vlogo v mednarodni trgovini. Mislim, da je zelo pomembno, da Trst ohrani svoj multikulturni značaj. Različne in oddaljene kulture lahko skupaj sobivajo in razvijejo čudovit sistem, če se med seboj spoštujejo in se podpirajo. Seveda je zelo pomembno tudi ohraniti svoj jezik, kulturo in navade. Zaradi tega imamo šole in društva, kjer lahko v slovenskem krogu gojimo umetnost, kulturo, šport in prijateljstva. Nekateri otroci, ki v celoti izhajajo iz italijansko govorečih družin, obiskujejo slovenske šole in društva in so v celoti vključeni v slovensko skupnost. To je imeniten dokaz, da različne kulture in ljudstva lahko sobivajo v harmoniji. Seveda, da to lahko cenimo in pravilno vrednotimo, moramo najprej poznati svojo zgodovino in zgodovino naših krajev.
Matej Di Marcantonio (3. ZL)
Po mojem bi moralo vračanje Narodnega doma slovenski manjšini, ki ji je bil nasilno odvzet, potekati brez izsiljevanja. Slovenci bi morali ponovno pridobiti Narodni dom, ker je naš. Zame je Narodni dom zelo pomemben, ker je dokaz slovenske prisotnosti v mestu. Imeti kraj v središču mesta, kjer se lahko počutiš na varnem, kjer veš, da te ne bo nihče diksriminiral, ker govoriš slovenski jezik, je zelo prijetno. Žal se v današnjih časih sovraštvo nasploh veča. Kot dokaz lahko navedem napise, ki so se pojavili pred obletnico usmrtitve na openskem strelišču. Sčasoma ljudje pozabljajo na grozote, ki so se pripetile v preteklosti. Zgodovino bi se morali vedno učiti, da bi se spominjali preteklih hudih dogodkov. Mislim, da bi se današnja mladina morala spominjati žrtvovanja naših prednikov, zaradi katerega se mi zdaj pogovarjamo v slovenskem jeziku in obiskujemo slovenske šole.
Mateja Martini (3. ZL)
Če bo Narodni dom ponovno prišel v last slovenske manjšine, bi bilo dobro, da bi v njem zgradili manjšo dvorano, v kateri bi lahko potekale manjše gledališke predstave, predavanja in podobno, kot je bilo v navadi pred požigom. Lepo bi bilo, če bi lahko imele tu sedež nekatere organizacije kot na primer SPDT (Slovensko planinsko društvo Trst), Glasbena Matica, NŠK (Narodna in študijska knjižnica), kulturna društva (ZSKD – Zveza slovenskih kulurnih društev), športna društva (ZSŠDI – Zveza slovenskih športnih društev v Italiji)… Morda kavarna ali restavracija, uradi, inkubatorji, knjigarna, prevajalska služba, zakaj pa ne? Ali celo jezikovni licej, saj je tehnična oprema verjetno že na razpolago … Zanimivo bi bilo, če bi lahko v projekt za prenovo vključili manjši etnografski muzej in umetnostno galerijo, v kateri bi lahko razstavljali tako mlajši kot starejši umetniki. (…)
Ko vstopim v Narodni dom, se čutim majhno, vendar ta občutek ni negativen, saj se mi zdi prostor vsekakor prijazen in urejen. Ko spregovorim, pa odmeva. To me malo straši. Rada bi se podala v nekdanji Narodni dom, kjer v preteklosti ni tako odmevalo, saj je bilo v njem mnogo ljudi.
Lorenzo Mezzavilla (3. ZL)
Težko je razložiti, kako osebno občutim obeležitev tega dogodka, saj gre za spominjanje na čas, ki mi ni zelo blizu; ne občutim je tako kakor nekateri sošolci. Morda je to zaradi dejstva, da je njim zgodbo o Narodnem domu pripovedoval kak dedek ali babica ali celo starši, ki so jo prej slišali od svojih staršev. V svoji družini pa nisem nikoli slišal ali sploh govoril o Narodnem domu ali nasilju nad Slovenci sploh, v kolikor sem sin italijansko govorečih strašev; to temno obdobje slovenske zgodovine sem spoznal šele v šoli.
Vsekakor mislim, da je spominjanje takšnih zgodovinskih dogodkov zelo pomembno, saj starejše generacije navdaja z upanjem, da se takšna nasilna dejanja ne bodo zgodila v prihodnosti, mlajšim pa je v poduk, da se učijo iz napak zgodovine in gradijo boljši jutri. Zato srčno upam, da bo Narodni dom ponovno oživel v svoji prvotni idejni obliki – kot center slovenstva v večkulturnem mestu, kakršen je bil in je še danes Trst.
Matija Pučnik (3. ZL)
Narodni dom je pomembna stavba, o tem ni dvoma. In prav tako ni dvoma, da je simbol Slovencev, vendar mislim sledeče: čeprav se prenovitev in ureditev Narodnega doma zdi lahko nekaj lepega, je to le v teoriji, v praksi pa ni tako.
In zelo cinično rečeno, namesto da bi za več milijonov prenavljali Narodni dom, bi lahko postavili lepšo spominsko ploščo na pročelje stavbe, pustili tam univerzo za prevajalce, tako bi skupnost prejemala denar od najemnine in s tem denarjem kupila boljše računalnike, krede ali pa žoge za slovenske ustanove, saj so te stvari bolj uporabne kot velika stavba, ki je postala prevelika za našo sedaj majhno skupnost.
Peter Savron (3. ZL)
Dogodek je pomemben, ker je začetek brisanja slovenske prisotnosti v Trstu in drugod po Italiji. Opominja nas, da nam v posebnih okoliščinah osebno pripadnost in svobodo lahko odvzamejo. Zato moramo paziti, da take dogodke preprečimo, preden se začnejo širiti, saj spočetka ne morejo povzročiti škode.
Nikoli ne smemo pozabiti na to, da niso svoboda in naše pravice absolutno zagotovljene. Kakor so lahko odvzete drugim, so lahko tudi nam. Požig Narodnega doma je bil začetek obdobja, ki ni spoštovalo različnosti in jo je naprotno zatiralo.
Vse to se je zgodilo, ker se je nekdo imel za boljšega in je želel prevladati nad ostalimi. Sožitje bo možno le, ko bo vsak zmožen priznati svoje napake in jih popraviti in ne bo zatrjeval, da je vse, kar govori, čista resnica. Če uničujemo to, kar drugi gradijo, ne bo ničesar razen opustošene praznine. Obletnica nas mora opozarjati na to, kako škodljivo je uničenje neke ustanove za celotno skupnost.
Fabijan Siega (3. ZL)
Vrnitev celotnega poslopja slovenski skupnosti pa ne bi bil pomembna le za skupnost, kateri je od vsega začetka tudi pripadal, ampak tudi za celotno mestno in okoliško prebivalstvo, saj bi prostor lahko izkoristili za razna kulturna dogajanja, ki bi zanimala prav vse. Iskreno torej upam, da bomo dobili naš Narodni dom, ki nam je bil nasilno odvzet pred 100 leti. Morda se to zdi precej oddaljeno od nas, a ta dogodek je še vedno aktualen. Sedaj je torej res skrajni čas, da se vrnitev uresniči in da postaneta požig in nasilni odvzem Narodnega doma enkrat za vselej del zgodovine.
Miha Stavar (3. ZL)
Bliža se stota obletnica tržaške »kristalne noči«, kar me je spodbuja k razmišljanju o tem, kaj mi pomeni Narodni dom. Narodni dom je simbol, a njegov pomen je za vsako generacijo, za vsako osebo različen. Zame je Narodni dom na primer simbol oddaljene bolečine in še en dokaz nasilja, ki ga je zmožno človeštvo. Istočasno pa vliva pogum in dokazuje trdoživost in prisotnost tržaških Slovencev v času, ko nas je vedno manj in nimamo več take moči kot nekoč. Mojemu dedu, ki se je rodil leta 1925, pa Narodni dom predstavlja simbol težkega otroštva pod fašizmom. Seveda pa je nanj ponosen, saj je bil takrat zanj in za njegovo družino in v resnici za vse člane slovenske skupnosti v Italiji simbol obstoja.
Simone Genzo (5. KL)
Obletnico požiga Narodnega doma doživljam kot obletnico začetka vojn, nemirov in sporov, ki so trpinčili naše kraje do konca druge svetovne vojne in še dlje. Sprašujem se, kako je mogoče, da divja človek na tak način, da počenja takšna grozodejstva, povzroča škodo sebi in drugim, da nastopi regresija? Zaradi nezaceljenih ran Slovence in Italijane razdvajajo še danes na Tržaškem neumni spori. Mislim, da je treba razumeti, da smo vsi ljudje. Drug drugemu si moramo pomagati ne glede na politično usmeritev, narodnost in religijo soseda. Spoštovati moramo različne kulture in narode, ravnati empatično in opustiti nepotrebna sovraštva. Le tako bomo preprečili vnovična kruta in nemoralna dogajanja ter nastanek raznih totalitarizmov.
Borut Štoka (5. KL)
Letošnja obletnica požiga bo gotovo slovesen trenutek, zbrali se bodo vsi Veliki slovenske kulture v zamejstvu. Osebno bi bil zelo počaščen, če bi lahko tudi sam prispeval k obeleževanju tega datuma ali kako drugače pomagal. Ne verjamem pa, da bo dogodek vzbudil samo pozitivne odzive. Bojim se namreč, da se bosta nekdanje zlo in bes spet ponovila. Že Vekoslav Španger v svojih spominih trdi: »Iskre, ki so nastale ob požigu Narodnega doma, so še dolgo tlele v naših srcih«. S tem se popolnoma strinjam, saj ne poznam še nikogar, ki ne bi vedel za požig Narodnega doma, vendar sklepam, da bodo »iskre« tlele tudi na drugi strani, se pravi na strani idejnih naslednikov škvadristov. Naletel sem namreč na članek časnikarja F.C., ki trdi absurd: da je bil Narodni dom vedno italijanski in da so požar zanetli sami Slovenci. To me je v trenutku razjezilo, kasneje pa sem razmislil, da morda res obstajajo nekatere osebe, ki so podedovale bes prednikov in bi še danes izvajale nasilje nad Slovenci.
Manuela Cragnez (5. UZ)
Stoletnico požiga Narodnega doma doživljam kot izredno pomemben dogodek, ki bi se ga moral vsakdo spomniti. Kadar razmišljam o tem strašnem dogodku, se večkrat sprašujem, kako je mogoče, da je človek lahko imel in ima (saj nekateri skrajneži še vedno razmišljajo na tak način) v sebi toliko hudobije in je zmožen tolikšnega nasilja do slovenske manjšine, ki se je le borila za lastne pravice. Menim, da je svoboda najvažnejša vrednota posameznika, ki je ne sme odvzeti nihče. Po mojem mnenju ima vsakdo pravico, da se svobodno izraža v maternem jeziku, obiskuje šolo v maternem jeziku in obrdrži prvotno obliko imena ter priimka. Na žalost so to zadnjo pravico fašisti odvzeli tudi moji družini, saj so italijanizirali naš prvotni priimek iz oblike Kranjec v Cragnez. Zaradi tega menim, da je vrnitev Narodnega doma slovenski manjšini ključnega pomen za vse tržaške Slovence, ki so bili preganjani v času fašizma.
Sabrina Hollan (5. UZ)
Napetosti med skupnostima so se omilile, sicer pa imam včasih občutek, da se v Trstu še pojavlja diskriminacija do Slovencev in to predvsem med mladimi. To je po mojem res nekaj nesmiselnega, saj smo vsi enaki in se kot vsi mladi borimo za boljšo bodočnost ter za sodelovanje med narodi. Situacija se je sicer izboljšala tudi po zaslugi tistih, ki so se borili v fašistični dobi.
Zelo ponosna sem, da sem del te manjšine, in kot del te slovenske manjšine se bom za pravice vedno borila. Srčno upam, da bo italijanska oblast upoštevala obljubo in vrnila simbolično stavbo nam Slovencem v Trstu. Upam, da se mladi zavedajo pomembnosti tega dogodka in predvsem da ne bodo pozabili na zgodovino slovenske manjšine v Trstu.
Valentina Livieri (5. UZ)
Komaj v zadnjih desetletjih so se nacionalistične strasti v Trstu in v celem zamejstvu počasi polegle. Spremenil se je odnos do slovenske kulture. In tako bi morale italijanske oblasti letos, ob stoletnici požiga Narodnega doma, končno vrniti to reprezentativno palačo slovenski manjšini. Nam se zdi pravica do izražanja v lastnem jeziku, do svoje identitete ter zvestoba slovenski kulturi samoposebiumevna. A ni tako. Ne smemo pozabiti na žrtvovanja in boje tržaških Slovencev v tistih letih. Prepričana sem, da se bo slovenstvo ohranilo ne glede na našo številčno skromnost. Ohranjalo in živelo bo ne samo v knjižnicah, slovarjih in študijah, ampak tudi v živečih in delujočih ljudeh.
Jernej Pregarc (5. UZ)
Po drugi svetovni vojni so Slovenci večkrat prosili, da bi jim vrnili Narodni dom, vendar brez uspeha. Od leta 1997 je tam sedež Visoke šole za prevajalce in tolmače, ki deluje v sklopu tržaške univerze. Ob stoletnici gradnje so na pročelje stavbe postavili ploščo, ki spominja, kaj so fašisti storili pred stotimi leti. Končno bo letos 13. julija, ob stoletnici požiga, Narodni dom ponovno slovenski. Slovenci v Trstu bomo končno začutili tisto pripadnost in ponos, ki so ga občutili naši predniki pred več kot sto leti.
Devan Sedmak (5. UZ)
Čez nekaj tednov bo stoletnica požiga Narodnega doma. Veseli me novica, da bo Narodni dom ob tej pomembni obletnici spet last tržaških Slovencev. Menim, da je zelo važno, da slovenska skupnost v Italiji organizira tudi odmeven dogodek, seveda ob upoštevanju varnostnih ukrepov za omejitev epidemije novega koronavirusa. Tako bomo dokazali, da smo Slovenci še vedno sestavni del mesta. Saj še danes veliko ljudi sploh ne ve za obstoj naše jezikovne manjšine, ki se je v času fašizma skoraj tri desetletja upirala nasilju in groznim poskusom, da bi izginila.
Simone Sette (5. UZ)
V zadnjih letih sem ugotovil, da ostaja na žalost zgodovina slovenske skupnosti nekoliko v ozadju in da velika večina prebivalcev ne pozna zgodovine lastnega mesta. Že v preteklosti pa so se zvrstili tudi dogodki, ki so nasprotno spodbujali k medsebojnemu spoznavanju in zbliževanju. Julija 2010, ob devetdeseti obletnici požiga, so stavbo obiskali Danilo Turk, Ivo Josipović in Giorgio Napolitano, predsedniki Slovenije, Hrvaške in Italije. Skupaj so se simbolično, v imenu treh narodov, poklonili Narodnemu domu. Tak poklon bi morali opraviti ob vsaki obletnici.
Ariel Tretjak (5. UZ)
Dogodek je dokaz, kako je nova država, Italija ravnala z manjšinami, in to sploh ni bil izoliran primer. Požig pa je eden izmed prvih množičnih fašističnih napadov v Italiji nasploh in je za mnoge prvi dokaz fašističnega skvadrističnega delovanja v absolutnem merilu. Vsekakor ima požig simboličen pomen, saj ni zgolj napad na določeno strukturo, ampak na osrčje slovenske manjšine v Trstu.
Zaradi tega doživljam obletnico na dva načina. Najprej pomislim na hud udarec narodu in jeziku, s katerima sem dnevno v stiku, kar vzbuja v meni žalost in celo jezo. Drugi pristop pa je bolj zgodovinski: če pomislim, katere grozote je ta dogodek napovedoval, se počutim še slabše.
Katarina Polojaz (5. KL)
Letos obeležujemo stoletnico požiga Narodnega doma. Po pogovoru s svojim dedkom sem opazila, da doživljava obletnico požiga na različna načina. Razlog za to je seveda dejstvo, da pripadava različnima generacijama; njegovo otroštvo sta zaznamovala zatiranje in preganjanje slovenskega prebivalstva, jaz pa sem se o tem le učila v šoli. Vendar ne glede na to oba dojemava Narodni dom kot simbol tržaških Slovencev. Mislim, da je vrnitev Narodnega doma tržaškim Slovencem izrednega pomena in komaj čakam na trenutek, ko se bom lahko tudi sama udeležila prireditve ali proslave v tem poslopju.
Mattia Canciani (5. UZ)
Neverjetno je, da se je to dogajalo samo sto let od tega. Že misel, da bi nekdo danes lahko požgal stavbo zaradi političnih, rasnih razlogov, se mi zdi nemogoča in absurdna, da bi ga sprejeli kot heroja. Res pa je, da situacija, ki jo danes doživljamo z migranti v Italiji, spominja na tedanji fašizem: desničarji izvajajo propagando proti njim in se ne bi čudil, če bi nekdo napadel migrante in jo odnesel brez posledic, ljudje vedno potrebujejo grešnega kozla.
Cosimo Fabris (5. UZ)
Vrnitev Narodnega doma me navdaja z veseljem. Prav pred kratkim smo s prijatelji govorili o našem mestu. Prišli smo do zaključka, da je naše mesto zelo lepo, vendar je bolno. Zbolelo pa je na začetku prejšnjega stoletja in šele sedaj smo na poti počasnega okrevanja. Prav na tej poti je tudi vrnitev Narodnega doma slovenski skupnosti. Mesto je zbolelo v trenutku, ko je ena skupnost skušala prevladati nad ostalimi ne glede na številke. To je po mojem mnenju v nasprotju z naravo mesta, ki je zaradi svoje zemljepisne lege na meji med dvema velikima svetovoma: slovanskim in latinskim; prav zaradi tega je bilo to mesto nujno multietnično. V takem mestu je naravno, da nastajo spori med narodi, vendar nasilje prejšnjega stoletja je presegalo vsak moralni okvir.
Prej sem nalašč uporabljal besedo skupnost, ker je po mojem važno, da začnemo govoriti o skupnosti in da opustimo besedo manjšina. V smislu, da ne more nikoli veljati enakopravnost, ko smo v odnosu več proti manj. S tem seveda ne postavljam pod vprašaj pravic manjšin, temveč razmišljam samo o novem pogledu na slovenski del Trsta. Rad bi, da se ne bi slovenski Tržačani počutili več v manjšini, temveč da bi se imeli spet za važen del mesta.
Vrnitev Narodnega doma me veseli tudi zato, ker sem zelo ponosen Tržačan. Morda se bo komu zdel ta moj ponos nekaj malenkostnega, vendar zame ni tako. Kadar govorimo o Tržačanih, takoj pomislimo na osebe italijanske skupnosti, mene pa so že od majhnega učili, da pomeni beseda Tržačan nekaj več. Ta pomen se skoraj prekriva z idejo kozmopolitizma, saj so mi vedno pravili, da biti Tržačan pomeni biti delno Slovenec, delno Italijan, delno Srb, delno Hrvat, delno Grk itd., praktično pomeni biti del sveta. Zaradi tega predstavlja vrnitev Narodnega doma en korak naprej tudi v to smer, en korak naprej k prepričanju, da je tudi Slovenec Tržačan.
Špela Križmančič (5. UZ)
Požig Narodnega doma ni bil le začetek postopnega nasilnega delovanja Italijanov proti slovenskim in slovanskim skupnostim, temveč je pomenil tudi ponižanje Slovencev. Na splošno je ta dogodek simbol diskriminacije do slovenskega naroda, ki se nadaljuje še v današnjih dneh. Vsako leto se spominjamo požiga, da ne bi pozabili na preteklost, na sovraštvo in nestrpnost, ki so ju doživljali Slovenci. Poleg tega pa se spominjamo tudi, da se morajo Slovenci še vedno boriti za priznavanje in za spoštovanje svoje manjšine v Trstu. Letos ima stoletnica še večji pomen, saj bi se morala današnja stavba Narodnega doma vrniti slovenski skupnosti. Po drugi svetovni vojni so Slovenci večkrat zahtevali, naj jim vrnejo stavbo, a so oblasti to le delno izpolnile. V njej še vedno deluje Visoka šola modernih jezikov za tolmače in prevajalce Univerze v Trstu. Vrnitev bi imela simboličen pomen in bi kazala še na dodatno italijansko priznavanje slovenske manjšine. Ne verjamem pa, da se bo diskriminacija nehala. Prepričana sem, da se bo slovenska manjšina vedno borila za priznavanje svojega obstoja in za svoje pravice. Italijani se bodo morali zavedati, da so tudi Slovenci pomemben del Trsta. Brez njih mesto ne bi bilo takšno, kakršno je.
Martin Oblak (5. UZ)
Požig Narodnega doma dokazuje, kako so Slovence preganjali, in to je trajalo še potem, dolgo let. Danes takšnega preganjanja na srečo ni več, čeprav včasih lahko še zaznavamo napetosti. Dogodki, kot je pričujoča stoletnica, naj bodo priložnost, da ne pozabimo na pretekle grozote, in da se Italijani in Slovenci še tesneje povežemo med sabo. Živimo v moderni dobi, ki naj bi v rešila večino problemov, vendar ni tako. Dovolj je, da pomislimo na umor temnopoltega moškega v Minneapolisu pred nedavnim. (…) Nočemo, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi pri nas, zato si moramo prizadevati za ohranjanje miru. Obletnice naj bodo tudi opomin na napake naši prednikov, ki jih ne smemo ponoviti.
Leo Samsa (5. UZ)
Požig Narodnega doma je živ prikaz manipuliranja neke skupine, do katerega vodijo lažne obtožbe in sumničenja, sovraštvo in jeza. Zlasti slovenska skupnost v Italiji je požig doživljala kot hudo ponižanje, od katerega si vse do danes ni povsem opomogla.
Nicole Tedesco (5. UZ)
Trst je v prejšnjih stoletjih privabljal ljudi iz različnih krajev. V mestu so se tako združevali številni narodi in prav to je po mojem mnenju nekaj zelo pozitivnega za naše čudovito mesto, saj so se tu izoblikovale različne kulture. Biti Tržačan je torej pravi privilegij, saj pomeni biti del raznovrstnih kultur. Tudi danes, žal, po dolgih letih zaničevanja slovanskih narodov si včasih ljudje dovolijo sovražne in žaljive pripombe o tržaških Slovencih. Mislim, da se te nesramne osebe sploh ne zavedajo, kakšna sreča je dejstvo, da lahko živiš v kulturno tako bogatem in raznolikem središču.
6. člen italijanske ustave pravi, da republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi normami. Ta člen je zapisan med temeljna načela in zapisali so ga takoj po drugi svetovni vojni.
Osebno sem zelo ponosna, da so me starši vpisali v slovenske šole. Zame je znanje italijanskega in slovenskega jezika velik privilegij. V bodočnosti bi rada svoje otroke naučila enakih vrednot, kot so mi jih posredovali moji starši. Vrnitev Narodnega doma slovenski skupnosti doživljam kot nekaj zelo pozitivnega, ker vidim v tem veliko priložnost za nov začetek mirnega sobivanja med narodi.