Državljanska vzgoja – Educazione civica – sestavki dijakinj in dijakov

Državljanska vzgoja je v tekočem šolskem letu postala prečna, medpredmetna učna vsebina za vse učne predmete oziroma za predmete, ki jih je določil razredni profesorski zbor. Poučevanje državljanske vzgoje določa zakon št. 92 z dne 20. avgusta 2019, ki sta ga odobrila Poslanska zbornica in Senat in ga razglasil Predsednik Republike. Državljanska vzgoja prispeva k razvoju aktivnega in odgovornega državljana, spodbuja k polnemu in ozaveščenemu sodelovanju pri državnem, kulturnem in socialnem življenju skupnosti v skladu z zakonom, pravicami in dolžnostmi.

V tekočem šolskem letu se s koordinacijo državljanske vzgoje na šoli ukvarjajo profesorji zgodovine in zemljepisa v bieniju ter zgodovine in filozofije v trieniju. Profesorici Veronika Brecelj in Eleonora Doz sta v tem okviru pripravili predstavitev o zakonskem okviru in predvidenih tematikah.

Državljanska vzgoja

Sestavki dijakinj in dijakov

Ustava Republike Italije – temeljna načela

Ustava je temeljni zakon Republike Italije, v katerem so ob drugih zakonih zapisane osnovne, nedotakljive človekove pravice.

Besedilo je razdeljeno na štiri razdelke. V prvem so navedena temeljna načela, po katerih je urejena današnja družba. Prvi trije členi se navezujejo na ta načela.

Prvi člen predstavlja demokracijo, suverenost pripada ljudstvu, drugi člen zagovarja pravico do svobode, lastnine, življenja in družine, ki so neprekršljive. Tretji člen opisuje enakost med ljudmi, republika mora odpraviti gospodarske in socialne ovire, ki omejujejo svobodo ter razvijati človekovo osebnost. Ti trije členi so posledica zgodovinskih dogodkov, ki so privedli do takih izredno pomembnih zakonov. Četrti člen priznava pravico do dela. Vsak državljan ima pravico in dolžnost do dela, ki pripomore k materialnemu in duhovnemu napredku družbe. Peti člen opisuje republiko kot enotno in nedeljivo, vendar uveljavlja upravno decentralizacijo: lokalno avtonomijo udejanjajo dežele. 

Posebno pomemben člen za manjšine je šesti, ki jih ščiti s posebnimi normami. Tak zakon nas dejansko priznava kot manjšine. V času fašizma bi bilo to nepojmljivo, vendar že dejstvo, da je tak zakon sploh zapisan v Ustavi, je to za nas ogromna pridobitev.

Sedmi in osmi člen obravnavata verske zadeve. Država je sama po sebi laična in je neodvisna od Cerkve. Republika pa priznava tudi druga verstva, ki se lahko organizirajo po lastnih statutih. Deveti člen obravnava kulturni razvoj in znanstveno raziskovanje, ki ga pospešuje, hkrati pa ščiti celotno italijansko kulturno dediščino. Pravni red je opisan v desetem členu, ki je usklajen s splošno priznanimi normami mednarodnega prava. V primeru, da je tujec na svojem ozemlju oviran pri izvajanju demokratičnih svoboščin, ima pravico, pod določenimi pogoji, do pribežališča v Italiji. Država zavrača vojno v vseh njenih oblikah in podpira organizacije, ki zagovarjajo mir in pravičnost med narodi. Zadnji člen opisuje republiško zastavo, italijansko trobojnico.

Italijanska Ustava je izrednega pomena, saj uvaja načela, ki so in morajo ostati temelj naše družbe. Boriti se moramo zanjo, za načela, brez katerih izgubimo svoje človeštvo.

Blaž Terpin, 3. klasični licej

Spletno medvrstniško nasilje

V najstništvu so zelo pogoste različne vrste nasilja. Ko so se pojavila socialna omrežja, pa se je razvila posebna oblika, ki se izvaja preko spletnih omrežjih, to je spletno medvrstniško nasilje. Znanstveniki so to definirali kot »nasilno, namerno dejanje, ki se čez čas ponavlja (s pravnega vidika je dovolj tudi enkrat) in ki ga izvaja posameznik ali skupina preko spletnih omrežij nad osebo, ki se ne more braniti.«

Že iz definicije lahko razberemo nekaj pomembnih točk. Nasilna dejanja na spletu so lahko različne vrste: izpostavimo flaming – žaljivi komentarji, harassment – izsiljevanje in deljenje intimnih posnetkov (bolje znano z imenom revenge porn), impersonation – objavljanje neprimernih reči pod lažnim imenom žtrve, denigration ­­- obrekovanje, outing – zloraba zaupanja ter torej nedovoljena objava posnetkov, exclusion – izključevanje iz skupin, ipd. Največ nasilja se dogaja na tistih socialnih omrežjih, kjer lahko neposredno stopimo v stik z žrtvijo, kot so Instagram, Facebook, Snapchat.

Eden vzrokov spletnega nasilja je normativnost vedenja. S tem mislimo na tista dejanja, ki postanejo v skupini splošno sprejeta: če bo v neki skupini prijateljev nekdo nasilen, se bo zelo verjetno to obnašanje razširilo tudi na ostale. Vzrokov, zaradi katerih pride do nasilja, pa je veliko: kdor izvaja nasilje, hoče s tem dokazati neko nadvlado, se počuti »kul«, gre pa tudi za pridobivanje pozornosti. Velikokrat se zgodi, da s poniževanjem nekoga napadalec zviša svojo samopodobo.

Nasilje si pa lahko razložimo tudi na znanstveni način: do 25. leta se prefrontalni del možganov šele razvija, ta pa je odgovoren za nadzorovanje impulzov, predvidevanje posledic, empatijo, razumevanje drugih. Najstniki se zato težje vživijo v druge, si ne postavljajo pravilnih mej. To se kaže še lažje po spletu, ko ustrahovalec pred sabo nima osebe, ampak le račun – account, zato se ne počuti krivega.

Posledice takega nasilja so večinoma psihične, zato niso takoj vidne in jih ni lahko nadzorovati. Žrtve se lahko soočajo z depresijo, anksioznostjo, padci motivacije, nespečnostjo, v najhujših primerih pa pride celo do samomora.

Zelo težko je zajeziti pojav spletnega nasilja, predvsem zato, ker nimamo še dovolj zakonov, ki obravnavajo specifično to vrsto nasilja. Revenge porn je v Italiji postalo kaznivo dejanje šele leta 2019, kar dokazuje, da se je proces pisanja zakonov ad hoc šele začel. Pomembno pa je, da ta dejanja najprej preprečimo. Zato mislim, da bi morali starši vedno nadzorovati, kako uporabljajo spletna sredstva njihovi otroci, vsaj do 14. leta. Osebno bi bil zato, da do 12. leta. Mediji pa se tudi na to pripravljajo: prav v teh dneh se je razširila novica, da Instagram ureja verzijo za otroke. O »spletni vzgoji« bi morali tudi govoriti v šoli, a tako kot sodstvo in pravo z zakoni, se tudi šola le počasi prilagaja novim razmeram, saj so se rodila socialna omrežja res samo nekaj let od tega: pravilneje bi bilo, da bi se omrežja prilagajala družbi in ne nasprotno.

Francesco Petaccia, 3. klasični licej

Spletno medvrstniško nasilje

 

Nasilje je v SSKJ definirano kot dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile ali pritiska, vendar zavedati se moramo, da nasilje ni nujno vedno v fizični ali neposredni obliki. Živimo v obdobju popolne in nenehne komunikacije in lahko bi rekli, da se je razvil nek nov paralelen »virtualen« svet in preko njega spletno nasilje. Spletno nasilje je vrsta nasilja,  ki namenoma nekoga ustrahuje, spravlja v zadrego, ponižuje ali nekomu škoduje (Jan, 2013). Za razliko od fizičnega nasilja prizadeja spletno nasilje notranje življenje žrtve, natančneje posameznikova čustva, in prav zato ga večkrat podcenjujemo ali celo spregledamo. Ker se medvrstniško spletno nasilje ponavadi dogaja med mlajšimi generacijami, ga starejše pogosto ne razumejo in ga večkrat zanemarjajo. Družbi tako nasilje navadno predstavlja problem, saj ga je v primerjavi s klasičnim veliko težje prepoznati in obravnavati. Zavedati se moramo njegovih nevarnih posledic: čeprav se tako nasilje dogaja preko spleta in je zato navidezno bolj  oddaljeno, so poškodbe lahko hujše in trajnejše.

Kot sem že omenila, spletno nasilje posameznika prizadene psihično in ne fizično, in prav zato je lahko še toliko bolj nevarno. Posledice fizičnega nasilja so v večini primerov hitro zaznavne, medtem ko so pri psihičnem veliko globje in težje dojemljive. Večkrat se dogaja, da žrtev spletnega nasilja svojo stisko skriva pred ostalimi in svojih občutkov ne deli z drugimi. To se dogaja bodisi zaradi podcenjevanja stiske in posledično sramu ali zanikanja bodisi zaradi dejstva, da spletno nasilje večkrat prizadene globja in intimnejša čustva, ki jih je navadno težje deliti z ostalimi. Žaljiva sporočila in komentarji, grožnje in izsiljevanje preko spleta lahko torej posameznika vodijo v hudo stisko, depresijo, izolacijo, v skrajnem primeru celo v smrt. 

Spletno nasilje je tako kot vsako nasilje posledica želje po nadvladi in moči. Posameznik nasilje navadno izvaja zaradi želje po pozornosti, zaradi nizke samopodobe, nizke kulturne ravni ali nizke kognitivne empatije. Mislim, da sta danes njegov najpogostejši vzrok pomanjkanje kulture in samopodobe. Vsak posameznik se namreč lahko sooča z določenimi težavami in stiskami, vendar jih vsak izmed nas obvladuje in premaguje na drugačen način, nekateri žal preko znašanja nad drugimi. Spletno nasilje predstavnikom te skupine ponuja nešteto možnosti za sproščanje svoje stiske ali celo jeze, saj posledice navadno niso tako izrazite, kot so posledice pri fizičnem nasilju. Splet namreč posamezniku omogoča anonimnost, zaradi katere si slednji večkrat upa več, kot bi si sicer, v realnem življenju in tako lažje prestopi mejo. Mislim, da je prvi korak k reševanju tega problema večja ozaveščenost o psihološkem stanju človeka. Opažam namreč, da večkrat zanemarjamo notranje počutje posameznika in ga ne jemljemo dovolj resno, včasih ga sprejemamo celo kot odraz šibkosti. Ena izmed možnih rešitev bi bila vpeljava pouka psihologije v šolski sistem in splošno ozaveščanje ljudi preko medijev, ki jih imamo na razpolago in jih  večkrat uporabljamo v nekoristne namene. Menim, da bi tako preventivno dejanje imelo pozitiven vpliv na razvoj družbe, saj bi se preko razumevanja lastne notranjosti posameznik bolje spopadal s svojo stisko in posledično imel manjše možnosti za izvajanje nasilja nad sočlovekom. Posledice negativnih dejanj je namreč težje »zdraviti«, kot pa preprečiti njihove vzroke.

Luna Callin,  4.  jezikovni licej