Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat’li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
(Zdravljica, France Prešeren)
Virtualno nazdravimo na konec šolskega leta!
CATERINA
(Zdravljica, France Prešeren)
Po mojem mnenju mir, prijateljstvo in medsebojno sodelovanje med narodi (glavne teme 7. kitice Zdravljice) bodo vedno aktualne teme. Žal ta idealni svet bo zelo težko doseči.
MATEJ
Kratko sijale so zvezde prijazne,
v sanjah prijetnih te zibal je up;
jezo si sreče občutil sovražne,
zgodej okusil življenja si strup.
(V spomin Andreja Smoleta, France Prešeren)
Ta kitica mi je všeč bodisi iz stilskega vidika kot tudi zaradi sporočila, ki ga izraža. Mislim, da je Prešeren želel izraziti to, da je Smole upal in sanjal lepe stvari, kljub temu, da je vedel, da je življenje lahko kruto in nesrečno. Pomembno je imeti optimističen pogled.
KATJA
Dico adunque che già erano gli anni della fruttifera incarnazione del Figliuolo di Dio al numero pervenuti di milletrecentoquarantotto [1], quando nella egregia città di Fiorenza, oltre a ogn’altra italica bellissima, pervenne la mortifera pestilenza: la quale, per operazion de’ corpi superiori [2] o per le nostre inique opere da giusta ira di Dio a nostra correzione mandata sopra i mortali, alquanti anni davanti nelle parti orientali incominciata, quelle d’inumerabile quantità de’ viventi avendo private, senza ristare d’un luogo in uno altro continuandosi, verso l’Occidente miserabilmente s’era ampliata.
(Uvod v Dekameron, Giovanni Boccaccio)
Ko sem brskal po spletu sem ugotovil, da je veliko oseb iskalo Boccacciov Dekameron. Dognal sem, da je slednji postal ponovno aktualen.
LORENZO
Every step I take, you used to lead the way
Now I’m terrified to face it on my own
(Lukas Graham, You’re not there)
Vsak se znajde v enem trenutku, ko mora iti po svoji poti. Na začetku imamo vedno nekoga, ki nam pomaga, potem pa moramo sami naprej. Tak trenutek pa seveda ni lahek.
OLIVER
Temno nebo predstavlja trpljenje, ki ga povzroča ljubezen. Vsekakor vemo, da bo prej ali slej posijala luč, ki bo prinesla veselje.
KATERINA
Prikazuje svobodo, umirjen prostor, kamor se lahko zatečem v vsakem trnutku.
ANASTASJA
S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je zrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?
Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega jaza.
Bog. Ne poznam mu obraza.
Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.
P.S. Vem, vi tega ne morete razumeti.
(Ecce homo, Srečko Kosovel)
Sliko sem izbrala, saj sredinska lika oblikujeta srce. Dodala bi, da življenje ni potica…
JOHANNA
Sliko sem naredil med križarjenjem ob norveški obali s poštarsko ladjo – zelo majhno križarko. Vstopali smo v Trollfjord, nek zelo majhen fjord. Ura je bila 10/11 zvečer in vzdušje je bilo magično – tudi zato, ker je nek član posadke začel peti neko norveško pesem iz skandinavske tradicije.
MARKO SANCIN
Kar je, beži;
al’beg ni Bog?
ki vodi vekomaj v ne -bo,
kar je, kar b’lo je in kar bo.
(Prešernova vera, France Prešeren)
Izbrala sem to krajšo, morda manj poznano Prešernovo poezijo, ker sem se, posebno v tem tako izrednem trenutku, spraševala in sem razmišljala o vlogi Cerkve in vere nasploh.
MARTINA
Tiho je ždela v kotu svoje hiše brez strehe in brez vrat in brez oken in brez sten.
(Oštrigeca, Marijan Tomšič)
Je hiša brez strehe in vrat in oken in sten res hiša ali je to domišljija? Kje živi Vitica? Povsod ali nikjer?
MATEJA
Zanimivo je, kako lahko tudi najbolj banalne stvari vzbujajo v nas najlepše spomine.
MIHA
Ljudje se ne bodo nikoli spremenili, oziroma, če bodo to storili, bo to zelo počasi. Tudi tista skupina ljudi, ki je doživela eno izmed največjih krivic in grozot v zgodovini človeštva, počenja podobne stvari niti 100 let kasneje.
MATIJA
Kako lepo je bilo, ko je bila meja odprta.
PETER
Komur je sreče dar bila klofuta,
kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero,
ak bi imel Gigantov rok stotéro;
ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.
Kjer hodi, mu je s trnjam pot posuta,
kjer si poiše dom, nadlog jezéro
nabere se okrog, in v eno mero
s togotnimi valmí na stene buta.
Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde revež, ak preiše
vse kraje, kar jih strop pokriva néba;
šele v pokóji tihem hladne hiše,
ki pelje vanjo temna pot pogreba;
počije, smrt mu čela pot obriše.
(Sonetje nesreče, France Prešeren)
Poezijo sem izbrala, saj je v meni zbudila nerazumljivo čustvo. Vem le, da se mi je ob branju trebuh zvil in vid zameglil.
Človek, ki je v življenju trpel, se vda usodi, dokler ne najde miru v objemu smrti.
ASJA
Ta slika me spomni, kateri vasi pripada moje srce.
EMIL
FABIJAN