Naš dobrotnik Ivan Jagodič

Gospod Ivan Jagodič (1924-2020) ja v svoji oporoki sklenil razdeliti večji del svoje zapuščine tridesetim ustanovam, med katerimi je devet šol s slovenskim jezikom v Trstu. Med šolami, ki so bile deležne dela zapuščine je tudi licej Franceta Prešerna.

Življenje gospoda Jagodiča je bilo v glavnem skromno in tiho. 

Med sorodniki so ga še najbolj poznali sestrična iz Zgonika, svakinja in nekateri ženini nečaki iz Dobravelj pri Ajdovščini ter ženina nečakinja iz Trsta, ki so prijazno pomagali pri sestavi krajšega življenjepisa. Ženin nečak Vitjan Valič iz Dobravelj pri Ajdovščini meni, da se je gospod Ninči kot zaveden Slovenec odločil s svojo zapuščino podpreti tako slovenske ustanove in društva kot tudi humanitarne organizacije.

Gospod Ivan (ital. Giovanni Iagodiz), med sorodniki in znanci znan kot Nini ali Ninči, se je  rodil v Trstu, 24. februarja 1924, očetu Ivanu, uslužbencu na železnici  in mami gospodinji Dragici Slokar. Bil je zaveden Slovenec, v kar sta ga kot sina edinca vzgojila svoja starša. Oče je v času fašizma zavrnil poitalijančenje svojega priimka iz Jagodič v Fragolini. Zaradi svoje pokončne drže je bil večkrat premeščen v različne kraje v Italiji: v Pescino pri l’Aquili v Abrucih in nato še v razne druge kraje do mesteca Rocchetta Sant’ Antonio pri Foggi v Apuliji.

Gospod Vitjan Valič se spominja, da mu je g. Ninči pripovedoval, kako oče ni dovolil nakupa predpisane uniforme »piccolo Balilla«, čeprav je bila za šolarje v tistem času obvezna. Mama je v izogib nevšečnostim, ki bi jih sin imel zaradi tega, uniformo kupila na skrivaj in vedno poskrbela, da si jo je Ninči oblekel, preden je stopil v šolo.

Po opravljenem obveznem šolanju v že omenjenih krajih v Južni Italiji se je tudi g. Ivan zaposlil na železnici. 

Ob vpoklicu v italijansko vojsko se je raje odločil za odhod v partizane. V tržaškem arhivu VZPI hranijo dokumentacijo, kjer je zapisano, da je sodeloval pri bitkah na Gospić in Bjeli pri reki Bosni v Dalmaciji. Iz seznamov Vsedržavne zveze partizanov Italije VZPI-ANPI izhaja, da je gospod Ninči ostal v sestavu JLA tudi po koncu vojne v okviru 43. jugoslovanske divizije od 24. januarja 1945 do 31. marca 1947. 

Sorodnik Vitjan Valič ga je med brskanjem po slikah našel na fotografijah iz športnega tekmovanja 43. divizije v Mariboru 20.oktobra 1946 in v Pazinu 8. decembra 1946. G. Valič hrani tudi njegov portret z dne 17. decembra 1946. Na fotografiji z dne 7. aprila 1946 pa je slikan v sestavu I. čete II. bataljona brigade za zveze v Ljubljani. 

Leta 1947 je pri triindvajsetih letih starosti postal prvi direktor družbe Intereuropa do leta 1949. V monografiji ob 60-letnici koncerna Intereuropa iz leta 2008 je o tem obdobju zapisano sledeče: 

 

Pisalo se je leto 1947. Tudi v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) so v prvih povojnih letih vznikali novi trgovski stiki. Porajajoči se blagovni promet, čeprav skromen, je zahteval organizirano delovanje. Takratni koprski Istrski okrožni ljudski odbor je 12. februarja 1947 izdal prvo obrtno pooblastilo za opravljanje špedicijskih in transportnih poslov skupini delavcev. Nastala je Intereuropa, delniška družba z omejeno zavezo. Prvi direktor družbe, ki je štela tri zaposlene, je bil Ivan Jagodič. Osnovni delniški kapital je znašal 1 milijon tedanjih jugolir. Kmalu je podjetje začelo opravljati špedicijsko dejavnost v blagovnem prometu z italijanskim in jugoslovanskim zaledjem.

Poslovanje je steklo in konec leta je družba imela že 20 zaposlenih. 

(…) V prvih letih je osrednjo dejavnost predstavljalo carinsko posredovanje darilnih paketov, ki so prihajali iz Italije in so bili namenjeni prejemnikom v Istri in Dalmaciji. Intereuropa je kmalu postala pomemben posrednik pri prevozu soli in lesa za potrebe ladjedelnice v Piranu. Prevladovala je organizacija prevozov po morju, zato so začele nastajati poslovalnice v vseh pomembnejših istrskih obalnih mestih. Za prevoze po cesti je služil skromen vozni park podjetja Adrija (kasnejši Slavnik) in redkih zasebnikov. V poslovalnici v Divači je potekalo posredovanje za blago, ki je prihajalo po železnici. Špediterski posli so se krepili.

Kmalu so že samostojno carinili kmetijske pridelke, zlasti vino, namenjeno v Italijo, Avstrijo in Nemčijo. (…) Leta 1948 je družba Intereuropa imela filiale, poslovalnice oziroma izpostave v Puli, Novigradu, Umagu, Piranu, Izoli, Podgorju in Divači (kasneje ukinjene).”

Leta 1949 je Ivana Jagodiča nasledil novi direktor Rudi Ruter. 

Nekaj let kasneje je gospod Ninči zapustil slovensko Primorje in odšel v Anglijo. Bodoča žena Stanislava-Stana Maldini, rojena v Skriljah pri Ajdovščini dne 2. januarja 1920, je namreč v času po odhodu britanske vojske iz Svobodnega tržaškega ozemlja odšla na delo v Anglijo, kjer se ji je Ivan pridružil nekaj časa kasneje. V grofiji Surrey, v okolici Londona, sta se poročila v marcu 1957. V zakonu nista imela otrok.

Oba sta bila od leta 1955 do leta 1963 v službi v domu za uslužbence Centra za duševno zdravje Holloway Sanatorium v kraju Virginia Water, Surrey, v okolici Londona. Delala sta kot natakarja v menzi za uslužbence in živela v enemu izmed stanovanj, ki so bila na razpolago za uslužbence. Sorodnikom sta poslala razglednico Doma za zdravstveno osebje, kjer sta ponosno označila stanovanje, kjer sta živela.

Holloway Sanatorium je bil zdravstvena ustanova, kjer so živeli in bili na zdravljenju premožnejši duševni bolniki. Monumentalno stavbo centra za duševno zdravje so zgradili leta 1885. Leta 1948 je vodenje strukture prevzela državna zdravstvena služba. Leta 1980 so zdravstveno strukturo zaprli, na začetku tekočega stoletja pa so zaščiteno zgradbo spremenili v luksuzna zasebna stanovanja. Večkrat so omenjeno stavbo uporabili kot filmsko, televizijsko in glasbeno prizorišče.

Ivan in Stana sta se torej leta 1963 vrnila v Trst, kjer se je Ivan zaposlil kot receptor v tržaških hotelih Milano in Adria na Trgu Zedinjenja Italije do upokojitve. Žena je delala v Hotelu De La Ville in v drugih hotelih v Trstu kot sobarica in natakarica.

Stanovala sta najprej v ulici dei Moreri, nato pa sta se preselila v stanovanje na ulici del Carpineto v Trstu. 

S spleta in pričevanj izhaja, da je gospod Ivan na svoji življenjski poti podpiral razne dobrodelne ustanove kot, na primer, združenje Goffredo de Banfield.

Leta 2013 je Ivan Jagodič v dnevniku Il Piccolo objavil članek o svojem očetu. V njem opisuje dogodek iz življenja svojega očeta, ko so v času fašizma priimek “Jagodič” želeli poitalijančiti v “Fragolini”. Njegov oče se je temu uprl in uradno se je družinski priimek spremenil v poitalijančeno obliko “Iagodiz”.

 

16. januarja 2016 je v Trstu umrla njegova žena Stana. Gospod Ninči je svojo oporoko pred notarjem podpisal 27. junija 2018. Dve leti kasneje, 26. marca 2020, je tudi sam za vedno zatisnil oči.

 

Kot je že zapisano v uvodu, se je gospod Ninči v svoji oporoki odločil, da bo finančno podprl delovanje tridesetih ustanov in nekaterih posameznikov. Ne zgleda, da bi komu sporočil, na podlagi katerega kriterija je prišel do svoje odločitve in sestavil seznam. Dejstvo pa je, da so mu navedene šole in ustanove iskreno hvaležne, da je do tega prišlo. 

Njegovo dobrodelno dejanje kaže na plemenito srce in izjemno občutljivost ter sočutje do sočloveka. Dragi gospod Ninči, hvala za izkazano naklonjenost. Naj vam bo lahka domača zemlja.